Začel sem trenirati košarko, a sem kar hitro spoznal, da me košarka ne veseli tako zelo, kot me je veselil nogomet. Tako sem starše prosil, če me lahko vpišejo v klub za igranje nogometa. Še danes se spomnim prvega preninga, kako lepo so me vsi sprejeli in kako malo časa je bilo potrebno, da smo postali pravi prijatelji. Tako sem vso osnovno šolo treniral nogomet. Ko starši niso vedeli kje sem, so me prišli iskat na nogometno igrišče, ker so me tam našli.
Imel sem nekaj dobrih prijateljev, ko smo igrali nogomet tudi takrat, ko ni bilo treningov. Preživeli smo ogromno časa na igrišču in zelo malo sem uporabljal telefon.
Še danes resno treniram nogomet in mislim, da ga bom še kar nekaj časa. Ko človek najde pravi šport zase, to tudi čuti. Kar hitro se vidi, če si v določenem športu dober. Jaz sem v nogometu dober in povrhu tega v njem še uživam. Ko nekateri po treningu gredo takoj domov, jaz z nekaterimi ostanem in treniramo naprej. Tako imam prijatelje nogometaše in drugega ne potrebujem. Prav zaradi športa je zame osnovna šola super, ker vem, da imam še dovolj časa, da se naredim za dobrega nogometaša.
Kako bo moje življenje potekalo naprej ne morem vedeti, vem pa da ne bom nehal igrati nogometa, ker preveč uživam. Treningi so naporni, vendar jaz uživam. Ko pridem domov sem utrujen, vendar me to ne moti, da že drugi dan ne treniram naprej. Včasih me prijatleji vprašajo, če mi ni nikoli dosti? Jaz pa jim vedno povem isto. Nogomet je moje veselje in v njem uživam. Starši me podpirajo in oče me večkrat pride na trening pogledat. Kar mi da še dodatno motivacijo, da treniram še bolj. Tudi moj oče je športnik, vendar košarkaš. Tako, da vedno najdeva skupno temo in to je šport.