Ni vsaka miza kar miza. Včasih je le prostor, kamor odložimo skodelico kave ali naključno pošto. A v prazničnih dneh, ko zadiši po domačih piškotih, cimetu in praznični večerji, se prelevi v središče dogajanja, v srce doma. In takrat nastopi njegov trenutek, namizni tekač.
Nekateri bi rekli, da je le kos blaga, a zame je veliko več. Je čarobna preproga, ki popelje mizi v čisto drugo dimenzijo, iz vsakdanjega v praznično, iz preprostega v posebno. Moj tekač ni navaden. Zimski ima motiv z belimi snežinkami na globoko rdečem ozadju in robove, ki se nežno lesketajo kot sneg v jutranjem soncu. Pomladni, velikonočni tekač pa je posejan z drobnimi rumenimi piščančki, pisanimi jajčki in zelenimi vejicami.
Ko ga razgrnem po mizi, se zdi, kot da v jedilnico prikličeš veselje, pričakovanje in vonj po praznikih. V božičnem času, ko je miza polna medenjakov, orehove potice, pečenke in domače jabolčne pite, tekač postane vezni člen med vsemi temi jedmi, je kot oder, na katerem nastopajo praznične dobrote. Ni le okras. Ustvari namreč občutek topline, povezanosti in domačnosti. Otroci ga občudujejo, odrasli ga pohvalijo, babica pa se vsakič spomni, kako jih je včasih šivala sama. Tudi za veliko noč, ko mizo krasijo trdo kuhana jajčka, hren, šunka in pirhi v pisanih košaricah, tekač poveže vse elemente v eno lepo praznično celoto. Brez njega je miza gola, hrana izgubljena med krožniki, praznični duh pa je nekako manjši. V domišljiji si predstavljam, tekač čuva praznične spomine.
Vsak madež od politega vina, vsaka drobtinica od potice, vsaka drobna gubica, vse to so zgodbe preteklih praznikov, ki jih ljubeče nosi med nitmi. In ko ga obrišem, zložim in shranim, vem, da bom naslednje leto znova obudil praznični čar z enakim toplim občutkom. Zato ni naključje, da je nepogrešljiv del praznikov. Je tihi junak praznikov, ki mizo spremeni v praznik sam.