Moja prijateljica se je že v osnovni šoli odločila, da bo vegetarijanka in ko sem jo spoznala na univerzi je bila še vedno trdno odločena, da ne mara jesti mesa. Spomnim se kako sem jo že prvi teden povabila, da greva skupaj v Izola restavracija in si privoščiva prvo skupno kosilo. In res sva se odpravili. Bil je lep sončen jesenski dan in čisto lepo je bilo sedeti zunaj. Pogled na morje je bil zelo prijeten in sedeti v senci prepišne terase je bil pravi užitek. Najprej sva v Izola restavracija naročili osvežilno pijačo nato pa odprli meni in pričeli z izbiranjem.
Prijateljica me je nekam žalostno pogledala in vprašala sem jo kaj je narobe. Povedala mi je, da na meniju sploh ne najde nič kar bi v tem trenutku z veseljem pojedla. Takrat sem se šele zavedala, da je vegetarijanka in da najbrž ne želi velikega sočnega zrezka kot jaz. Ker so bili v Izola restavracija zelo prijazni natakarji sva poklicali gospo in jo povprašali ali je mogoče pripraviti kaj ne mesnega. Poklicala je kuharja v Izola restavracija in ta se nama je posvetil kot bi bili kraljični. Povedala je kakšne sestavine ima in skupaj s prijateljico sta sestavila poseben vegetarijanski krožnik.
Bila je navdušena nad tem kar je dobila v Izola restavracija in še velikokrat sva se vračali tja, kjer si je vsakič naročila posebej zanjo pripravljeno jed. Ko so minile poletne počitnice in sva se vrnili v zadnji letnik študija so v Izola restavracija natisnili nov jedilni list in takrat je vsa presrečna ugotovila, da je v njem tudi njena jed. Z veseljem jo je takoj naročila in to objavila na socialnih omrežjih. Tako sva bili veseli, da sva štiri leta nazaj prvič izbrali Izola restavracijo in se tolikokrat zadovoljni vrnili. Razmišljali sva, da se bova morali tudi po končanem študiju še kdaj vrniti sem.