Bilo je zgodnje nedeljsko jutro, ko je zadišalo po sveže pečenem kruhu, ptice so prepevale nad polji, vas pa se je počasi in zaspano prebujala.

Pri nas doma je bil oče že pokonci in pregledoval svoj traktor, ko je zaslišal korake pred vrati. Bil je naš najbližji sosed, oblečen v svoj najboljši »kmečki komplet«, srajco, kavbojke in klobuk. Prišle je s prošnjo, da rabi uslugo. Rekel je, da je danes vaški sejem in da ga tam čaka nova balirka, tista, ki jo že eno leto gleda in občuduje, zdaj pa jo je končno kupil. Sam pa ne more po njo in jo pripeljati domov, ker brez traktorja pač ne gre in njegov je na servisu. Očetove oči so se zasvetile. Ljubezen do strojev in sejmov je bila pri njem skoraj tako močna kot do domače kave. Seveda se ni obotavljal, sedla sta na traktor.

Še prej je preveril, če je priključek nameščen, saj brez njega bo balirka ostala na sejmu. Cesta do vasi je bila ovinkasta, na traktorju pa polno smeha, spominov na stare sejme in šal o tem, kako je sosed vedno kupil nekaj, kar potem v vasi postane glavna atrakcija. Ko smo prispeli na sejem, se je vse bleščalo. Nove prikolice, traktorji. Tudi sosedova balirka je bila med njimi. Čakala je nanj. Bila je velika, rdeča in dišala je po sveži barvi. Oče in sosed sta jo kar nekaj časa občudovala, potem pa sta jo s kupnimi močmi priključila na traktor. Še pred odhodom domov, pa obvezen krst, da bo balirka dolgo služila svojemu novemu lastniku.

Vsi vaščani so se obračali za njima, ko sta prispela v vas in občudovali nov nakup. Nova balirka je bila res velika pridobitev za soseda, posledično pa pravzaprav za celotno vas. Spet je za nami dan, ko je prijateljstvo znova dokazalo, da v naši vasi držimo skupaj in si pomagamo med seboj.…