Že kar nekaj časa sem se vrtela v tem, da nisem mogla izgubiti nekaj kilogramov. Včasih sem telovadila, potem sem gledala na to koliko pojem, ampak sem vseeno vedno ostala na istih kilogramih. Potem pa sem se odločila za jutranje sprehode. Morala sem na sprehod zelo zgodaj, kajti potem sem morala poskrbeti za družino in iti v službo. Ni mi preostalo nič drugega, kot da se sprehajam zgodaj zjutraj. Prvič sem šla brez ročne svetilke in ugotovila, da tako ne bo šlo. Nekako sem se navadila hoditi po temi, to ni bila nobena težava. Težava je bila v tem, da je neprestano nekaj okoli mene ropotalo in tako nisem videla, kaj se dogaja. Tako me je na sprehodu postalo strah. Tega pa enostavno nisem želela. Ne bom hodila na sprehode in me bo strah. Sprehod je zame bil sprostitev. Zato sem se odločila, da brez ročne svetilke na sprehod ne grem več. 

Ko sem enkrat imela svetilko, je bilo čisto drugače. Nič več me ni bilo strah, če je v daljavi nekaj zaropotalo. Tako sem se sprehajala vsak dan. Iz dveva v dan sem čutila, kako pridobivam na kondiciji. Kilogrami niso šli tako hitro dol, kot sem pričakovala, ampak nekaj se je dogajalo. Videla sem, da mi sprehodi pomenijo veliko več, kot pa sem sama pričakovala. Čez dan sem imela več kondicije in energije. Ja, ročne svetilke so tiste, ki meni omogočajo jutranje sprehode. 

Tako brez ročne svetilke na sprehod ne grem več. Tako zelo sem se navadila na to, da imam pred seboj pot osvetljeno. Kajti tam kjer se jaz sprehajam ni osvetljave. Prepričana pa sem, da bo poleti drugače, takrat bo sonce vzšlo veliko prej in bom lahko hodila brez ročne svetilke. Takrat je ne bom potrebovala. Upam le, da bom tako dolgo vztrajala pri jutranji hoji. …