Ko sem delala v zavarovalniškem podjetju smo s sodelavci hodili zjutraj na kavo v bližnji lokal. V tem lokalu se nam je kava zdela najboljša. Bile so prijazne natakarice in velik prostor, kjer smo lahko v miru poklepetali o tem in onem. Dostikrat smo si med temi pavzami pripovedovali kakšne šale ali smešne dogodke.

Zaupali smo si težave, ki so nas pestile v zasebnem in poslovnem življenju. Meni najljubša kava je bila črna podaljšana kava brez dodatkov in brez sladkorja. Kadar je vreme dopuščalo pa smo raje sedeli na terasi lokala, kjer so lahko tisti, ki so želeli tudi kadili. Vsakič, ko smo naročili kavo in prejeli račun je znesek poravnal drug sodelavec. V lokal so prihajali zaposleni tudi iz drugih podjetij, ki so bila v bližini. Teh resnično ni manjkalo. Poleg naše zavarovalnice so bili v tem kompleksu še poslovalnice dveh bank, tri ali štiri odvetniške pisarne, nekaj špediterskih podjetij, pet računovodskih servisov, dve nepremičninski agenciji, lekarna, več manjših trgovin in servisov. Ob vsakodnevnem delu smo vsi komaj čakali, da je prišel čas za odmor in na vrsti je bila kava v sosednjem lokalu. Ta naš ritual pitja in druženja ob kavi pa je nekega dne zmotila novica, da bodo lokal zaprli zaradi prenove. Zato smo morali začeti v drugi lokal, kjer pa kava ni bila več tako dobra. To je bilo mnenje vseh in ne samo enega.

Prav tako nas je motilo, ker je iz stranišča lokala iz odtoka prihajal smrad. V tem lokalu so imeli na stenah obešene razne majice z tiskom, vendar napisi, ki naj bi bili smešni, to sploh niso bili. Recimo na eni majici je pisalo ne bojim se kolonoskopije, na drugi je pisalo, ko bom velik bom imel Invisiling. Končno so naš priljubljen lokal prenovili in po dobrem mesecu dni je bila pred mano mizi spet dobra stara črna kava brez dodatkov.…